"Sonate, que me veux-tu?"
Kaj reči o 2020?
V zgodovini, kot je izpričana, so bila vedno obdobja, ko je bila Zemlja bolj okrogla in obdobja, ko je bila spet bolj ploščata. Vendar takega poravnavanja kot ga je deležna danes, že dolgo ni bilo. Težko je verjeti, katera vsa vprašanja se ponovno postavljajo kot relevantna in v kakšne plitvine človeške misli je ponovno zašel diskurz sodobnega sveta. In to ne le v očitnem - npr. v znanosti, kjer se polemizira dobesedno o vsaki - še tako logični in aksiomatični informaciji, - tudi na področju družbene kohezije in civilizacijskih vrednot ni nič več niti jasno niti samo po sebi umevno. Ponovno se relativizira vse - od človekovih pravic, do potrebe obstoja kulture in šolstva, pravic manjšin, (najbolj cinično pri tem je, da pogosto v imenu demokracije in svobode govora) … vse do legitimnosti in na novo pripisani etičnosti politik, za katere smo bili prepričani, da so skupaj z velikimi možmi, ki so jih krasile velika odločenost, zgodovinsko poslanstvo in običajno tudi prepoznavni brki, odšle za vedno v zgodovino. A duh časa – Klotzov in Herderjev zeitgeist - ima tudi dandanes, kot vedno doslej, sposobnost prepariranja - ne teče mimo, ampak prepoji in namoči vse, česar se dotakne in skozi kar pronica.
Beseda leta, ki jo vsakoletno izbirajo po svetu, in tudi pri nas (to dela ZRC SAZU) - je bila za leto 2020 “LOCKDOWN” - zaprtje. Naše delo v glasbeni šoli močno zaznamuje zdaj že v drugem šolskem letu. Izzivi so konkretni, težki in ni jih lahko obvladovati. Zahtevajo veliko predanosti, požrtvovalnosti, po drugi strani pa tudi iznajdljivosti, potrpljenja, inovativnosti, empatije… Leto, ki mineva, lahko ocenjujemo skozi dobro ali slabo prizmo. Po pravici povedano je leto 2020 nudilo poleg ostalega tudi več časa za družino, za branje, za preizpraševanja in razmišljanja, za obrat k sebi… za stvari, za katere ponavadi nimamo časa. Vendar pa je LOCKDOWN beseda leta - žal - s širšim pomenom in globljim razlogom - namreč ne zapira samo šol… ampak doslej delujoče vesolje razgrajuje na mikrokozmose, ki so čedalje bolj izolirani in ki v svojih osamljenostih in prepuščenostih samim sebi izgubljajo stik z obče človeškim, z družbenim, z empatijo, z razumevanjem drugačnih pogledov … postajajo sami zase absolutni in samozadostni, kot taki pa izgubljajo vsakršen kontakt z obče razumnim. Kako drugače razložiti čedalje bolj očitno brezbrižnost do žrtev vojn, beguncev, brezposelnih, starejših, bolnih, pretepenih itd. … in čedalje bolj razširjen egoizem? Tudi takšni - temni časi so v zgodovini že bili – nekoč sta se jim je uprla renesansa in kasneje razsvetljenstvo. LOCKDOWN pa žal luči razuma ne prižiga, ampak ugaša… spet prihajamo v čas, ko bo neki novi Bernard le Bovier de Fontanelle vzkliknil: "Sonate, que me veux-tu?" “Sonata, kaj vendar hočeš od mene?”, ko ne bo razumel česarkoli izven svojega na ozko izkušnjo oprtega in dogmatičnega sveta. Edino vprašanje je, ali bo obstajal tudi kakšen Jean Jacques Rousseau, ki se bo temu čudil. Tukaj pa preži za nas velika nevarnost in se izrisuje naša odgovornost, saj se nam sicer lahko zgodi, da bomo čedalje manj potrebni, ali pa bo naša funkcija zreducirana na obrtniško poučevanje novodobnih koračnic in himn.
Kaj si torej zaželeti v 2021?
Najprej očitno - predvsem zdravja in še enkrat zdravja.
Nato naj sledijo sreča in obkroženost z ljudmi, ki jih imate radi,
Za tem naj pridejo uspehi vseh vrst, da dosežete, kar si želite na kateremkoli področju že…
Za konec pa da se vse, kar je bilo letos na daljavo obrne v človeško bližino …
01 252 14 74
