Solfeggio

Solfeggio je del predmetnika višje stopnje glasbene šole. Beseda etimološko izvira iz solmizacijskih zlogov sol - fa (sicer ima tudi beseda solmizacija srednjeveške korenine iz  dvojice  sol - mi). Solmizacijski zlogi, ki jih uporabljamo za petje in so uveljavljeni v Sloveniji so: do, re, mi, fa. so, la, ti. Vpeljal jih je v 11. stoletju Guido iz Arezza iz začetnih zlogov latinske himne Ut queant laxis.

Ut queant laxīs    resonāre fībrīs
Mīra gestõrum  famulī tuõrum,
Solve pollūtī      labiī reātum,
Sancte Iõhannēs.

Prevladujoči metodi uporabe sta sicer dve:  fiksna ( uveljavljena tudi v Sloveniji), kjer je do vedno C (tudi cis in ces) in harmonska, kjer je do vedno harmonska funkcija  tonika.

Solfeggio kot predmet v glasbeni šoli je seveda razširjen z mnogimi drugimi glasbenimi vsebinami in tako učenci:

• nadgrajujejo in medpredmetno povezujejo že pridobljena glasbena znanja,
• razvijajo in poglabljajo glasbeni posluh
• se usposobijo za analitično zaznavo tonskih odnosov in njihovo izvedbo,
• spoznavajo glasbene prvine in njihove temeljne zakonitosti
• razvijajo sposobnost pozornega doživljajsko-analitičnega poslušanja,
• sodelujejo v oblikah individualnega in skupinskega muziciranja,
• spoznajo temeljne zakonitosti estetskega oblikovanja,
• razširjajo poznavanje glasbene literature
• razvijajo estetsko občutljivost, glasbeni okus in sposobnost vrednotenja,
• v skladu s svojimi zmožnostmi in pridobljenimi znanji ustvarjajo glasbene vsebine,
• spoznajo osnove glasbenega oblikovanja etc.