Trobila

Trobenta

Omemba trobente sega v biblični čas, njen zvok je spremljal zgodovino človeštva skozi vsa stoletja. Naj si bodo trobente Jeriha ali egipčanske, kar pričata dve iz Tutankamonovih časov. Uporabljali so jih Asirci in židje, pri antičnih narodih se uporabljajo kot ritualni ali ritmični inštrumenti. V srednjem veku zasledimo trobento v Pesmi o Rolandu (zgodnje 12. stol.). V baroku zablesti z glasbo, ki so jo pisali zanjo J. S. Bach., G. F. Haendel, G. P. Teleman. Haydn ji je posvetil znameniti koncert v obdobju klasike, sledi mu J. N. Hummel. V 19. stoletju je z iznajdbo ventilov možno igranje kromatike in s tem trobenta potrdi svojo zvočnost. Veliki mojstri glasbe so ji posvečali vedno več pozornosti in jo enakovredno z drugimi inštrumenti uvrščali v svoje partiture. Med prvimi so bili Mešerber, Berlioz in Wagner. Igranje pa postaja vedno bolj virtuozno in vrhunsko. Mirno se lahko pomeri s pihali in godali v orkestru. Virtuozi, kot so M. Andre, H. Handerberger, L. Armstrong, so vplivali na razširjenost po celem svetu, igrati nanjo pa je mogoče tako reko vse - od klasike do jazza in moderne glasbe. Občutiti in zaigrati v stilu, ki mu pripada, postavlja trobentačem vedno nove in kompleksnejše naloge. Preberi več

Pozavna

Pozavna izvira iz Azije in spada med najstarejše inštrumente nasploh. Dokazano je, da je pratip obstajal že v predzgodovinski dobi. Hebrejci so ga imenovali hazozeroth, Indusi karana in Rimljani bucina oz. tuba directa. V tem času se je uporabljala za religiozne namene in v vojnih svečanostih.Domovina sodobne pozavne je Italija in Nemčija. To dokazujeta obe imeni: trombone po italijansko pomeni velika tuba in pozavna izvira iz spreminjanja staronemškega imena za trobento: busine, busune, busaune, posaune. S svojim genialno preprostim mehanizmom na poteg se zdi, da so jo do zdajšnje oblike razvili že v 15. stol. ali še prej. Prvi dokazi o obstoju srednjeveške, nato renesančne pozavne so tam nekje iz l. 1460. Nastala je iz trobente, na kakršno so igrali potujoči glasbeniki minstreli, in hitro našla prostor v cerkveni glasbi, saj je s svojo zvonkostjo bila zanjo zelo primerna. Vrh je glasba za pozavno dosegla okrog leta 1600 v Benetkah v čudovitih canzonah, ki jih je za cerkev sv. Marka pisal Giovanni Gabrieli. Danes so še v uporabi altovska, tenorska in basovska pozavna; tu in tam tudi kontrabasovska pozavna. Preberi več

Rog

Primitivni rogovi, iz katerih se je skozi mnoge variante razvil današnji inštrument, sega v predzgodovinsko obdobje. Še danes pa takšne inštrumente, narejene predvsem iz živalskih rogov, uporabljajo nekateri zunajevropski narodi pri svojih obredih. Rimljani so izdelovali kovinske rogove, ki so jih uporabljali ob različnih priložnostih. V zgodnjem srednjem veku se pojavijo preprosto in lahno zaviti rogovi v obliki živalskih rogov, vendar ni znano, da bi jih uporabljali v glasbene namene, temveč verjetno pri lovu ali drugih priložnostih. V operni literaturi se lovski rogovi prvič pojavijo leta 1637 v operi Erminija sul Giordano skladatelja M. A. Rossija. Približna oblika današnjega roga z dvainpolkrat zavito cevjo se je pojavila v Franciji okoli leta 1660. V partiturah srečujemo naziv "tromba o corno". Uporabljali pa so tudi druge nazive kot "corno dacaccia" in "corno par force".Sredi 18. stoletja se konstrukcija roga znatno menja. Cev postaja konična, odmevnik večji in ustnik je lijakast. Zvok je postal mehkejši in nežnejši. Takšen rog, imenovan Inventionshorn, je izumil A. J. Hampel, ki je uvedel tudi tehniko dušenja tona z desno roko, kar je omogočilo dosego tona med prepihovalnimi toni in diatoničnim izvajanjem glasbe. Klasična orkestralna literatura je rog uporabljala bolj za izpopolnjevanje harmonij v srednjem registru. Večjo melodično vlogo pa je že opaziti v Beethovnovih simfonijah. Z izumitvijo ventilov (H. Stolzel, 1815) je odpadla težava izenačitve zvoka med dušenimi in odprtimi toni. Izum je izpopolnil F. Sattler, 1819. Tako je rog postal tehnično gibkejši in intonančno zanesljivejši. Rogove z ventili so začeli uvajati v orkestre v dobi romantike. Po tem obdobju je rog začel dobivati vse pomembnejšo vlogo v orkestrih, vse pogosteje pa se uveljavlja kot solistični inštrument. Rog je danes nepogrešljiv inštrument v simfoničnih, pihalnih orkestrih in drugih glasbenih sestavih. Zvok roga je zelo bogat, saj ima med trobili najširši spekter alikvotnih tonov. Zaradi tega spada izvajalsko med najtežje inštrumente. Njegova barva zvoka omogoča bogat spekter karakternosti. Do danes se je tehnično nenehno izpopolnjeval. Danes je najpogosteje v rabi dvojni F/B-rog, ki je tehnično spretnejši in omogoča izvajanje zahtevnih, solističnih in orkestralnih partov. Preberi več

Tuba

Tuba skupaj z drugimi koničnimi trobili s kotlastim ustnikom in široko menzurirano cevjo zavzema zelo široko področje glasbil. Gre za izbor (consort) med seboj zvokovno enovitih in uravnoteženih trobil od sopraninske do kontrabasovske različice, katerih skupen izvor je stari vojaški signalni rog ali ilbugells. Vsa ta glasbila, vključno s tubo kot morda najbolj znanem predstavniku te široke družine, so sorazmerno mladega porekla, ki seže nekako v trideseta leta 19. stoletja, hkrati pa so sad neverjetne izumiteljske in graditeljske mrzlice tedanjih izdelovalcev, ki so, opogumljeni z izumom sistema ventilov na trobilih, jeli iskati glasbila, ki bi s svojimi zvokovnimi in tehničnimi sposobnostmi, pa z zvokovno in registrsko uravnoteženostjo predstavljali nosilce glavnih melodičnih linij, glavne kontramelodije, nevsiljivo harmonsko spremljavo ter čvrst in voluminozen bas, skratka nekakšen trobilski ekvivalent godalnemu korpusu v takrat hitro se razvijajočih pihalnih orkestrih. Preberi več