Osnovna oblika violine, ki že štiri stoletja ostaja nespremenjena, zagotavlja popolno funkcionalnost tega sopranskega godalnega inštrumenta, v želji po iskanju popolnejšega zvoka pa se je razvila tudi
današnja podoba violinskega loka. V rokah veščega izvajalca razkriva najrazličnejše odtenke človekovega emocionalnega sveta. V spodnjem, srednjem in zgornjem registru se skrivajo sijajne možnosti
za tonske odtenke od lirskega, spevnega, toplega tona prek lahkotnih, dovršenih figur do mogočnih tonskih razsežnosti. Čeprav je violina v svoji samobitnosti melodična, v določenih okvirih ponuja možnosti igranja sozvočij in akordov. Poleg njene pomembne vloge v komornih zasedbah, ki jo je ohranila še iz časov prvih korakov v instrumentalni glasbi, jo je razvoj violinske igre uvrstil med prve solistične inštrumente. Bogata literatura za violino solo, violino in klavir ter violino in orkester je danes izziv za mnoge izvrstne violiniste po vsem svetu. Nenadomestljiva je v komornem in simfoničnem orkestru. Nenazadnje je violina zastopana v slovenski ljudski glasbi, igra pa tudi pomembno vlogo v negovanju ljubiteljske glasbene kulture. Preberi več

Viola

V najširšem pomenu besede predstavlja arhetip vseh godal. Razvoj godal je obsegal različne tipe viol. Današnja oblika se je v 16. stoletju v Italiji razvila iz Viole da braccia. -e danes tako zasledimo razli na poimenovanja viole; nemško Bratsche, francosko Alto in italijansko Alta. Trup instrumenta se razteza od 38 do 46 cm. Viola tako predstavlja medialni glas med violino in violončelom. Igranje na violo izvajamo s podobno anatomsko držo kot pri violini. Večji instrument takšnega načina igranja ne bi več omogočal. Viola ima nekoliko manjši volumen, je pa zato zelo zanimiva v svojem tonu in odzivnosti. Akustična lega altovskega registra omogoča razkošen barvni diapazon od svetlega sopranskega preko zastrtega altovskega do prodornega tenorskega glasu. V zadnjih sto letih je viola doživela vsespolšno uveljavitev kot solistični instrument, saj omogoča prefinjene kantilene, bravurozno figuraliko zvočno uglašenost in sozvočno igro. Pomembno vlogo v komornih zasedbah in orkestrih si je viola zagotovila že v času prvih korakov v instrumentalni glasbi, vendar pa je bila v senci violine mnogokrat zapostavljena. Literatura za violo manj razkošna kot violinska, pa kljub temu dovolj bogata. Zastopana je tudi v mnogih folklornih glasbah sosednjih narodov. Preberi več

Violončelo

Violončelo (skrajšano čelo) spada v družino godal in se je v svoji sedanji podobi oblikoval v 16. stoletju. Najprej se je pri igranju držal med koleni, šele 1860 je D. Popper uporabil konico, s katero je uprt v tla. Njegov dolgoletni "predhodnik" viola da gamba je bil spremljevalni in solistični inštrument. V 17. stoletju se violončelo pojavlja kot orkestralni inštrument in se kot solistični še vedno uporablja viola da gamba. Zaradi večjih tehničnih zmožnosti in boljšega zvena začenja prevladovati viola da gambo, ki pa se s svojim nežnim in zastrtim tonom ni mogla meriti z violončelom. In tako se do tedaj samo orkestralni inštrument počasi razvije v solističnega. V tem času se pojavljajo že tudi prve skladbe za violončelo in leta 1741 se v Parizu pojavi tudi prvi učbenik zanj. Z leti se je razvil v virtuozen inštrument, za katerega so pisali mnogi znani skladatelji. Violončelo je nepogrešljiv inštrument v orkestrih, različnih komornih skupinah in kot solistični inštrument. Preberi več

Kontrabas

Kontrabas je največji in po zvoku najnižji godalni inštrument v današnjem orkestru. Za razliko od drugih godal je kontrabas uglašen v kvartah. Razvil se je iz viole da gamba in v glavnem obdržal obliko trupa z ravnim dnom in širokim obodom. Znan je že od XVI. stoletja dalje, v instrumentalne zasedbe pa so ga uvrstili v XVII. stoletju. V XVIII. in XIX. stoletju so naredili kontrabas s šestimi strunami. Kontrabas v današnjem času uporabljajo vse instrumentalne zasedbe, posebno mesto pa si je izboril v jazzu, in to kot ritmični inštrument največ kot tolkalo, saj ga izvajalec največkrat igra brez loka v piccicato tehniki. To tehniko so nekateri vrtuozi na kontrabasu razvili do popolnosti (Bill Johnson, O. Pettiford, Ch. Mingus). Preberi več